Izvir

Izvir

ZA BOLJŠO VODO

KAKŠNA MORA BITI ZDRAVA PITNA VODA

Čeprav je površina našega planeta zgrajena pretežno iz vode, je na njem le malo območij, kjer je ljudem na razpolago naravna pitna voda. Zdrava pitna voda je veliko bogastvo. Ljudje jo potrebujemo, saj smo tudi sami narejeni pretežno iz vode.

Če razmišljamo o pitni vodi in imamo v mislih le njeno biološko in kemično neoporečnost je seveda prav, vendar ni najbolj natančno. To je tako kot bi razmišljali o človeku le kot o bitju zgrajenem iz celic v katerih potekajo kemični procesi. Manjka to, da je človek živo bitje, ki ima zavest. Seveda tako bitje ne more živeti v okolju, kjer ni življenja in tudi ne živi. Čisto vse v naravi je živo, cel planet je živ in celotno vesolje je živo. Težko bi si predstavljali kaj drugega kot to, da je naše živo telo sestavljeno iz žive vode, torej za naše dobro počutje bi morali piti živo vodo, kar je več kot očitno. Tukaj pa pride do zagate, naša zakonodaja za kakovost pitne vode predpisuje le njeno biološko in kemično neoporečnost, njene živosti pa ne omenja.

Zakonodaja sledi ugotovitvam znanosti, ta pa še ni naredila ustreznega instrumenta za merjenje živosti vode, ker je to povezano z življenjem. Življenje izvira iz duhovnega območja, ki se nahaja izven materije in tridimenzionalnega prostora, čeprav je tudi v njem. Vse kar je živo ima biopolje, tako tudi živa voda, zato si poglejmo kaj je odkrila najnovejša fizika o stvareh, ki so povezane z biopoljem.

ZAVEST IN ŽIVLJENJE

Najprej je bila zavest. Zavest je resnica o obstoju in nosilec življenja. Čim je iskra zavesti prisotna, se okrog te prisotnosti oblikujejo pogoji življenja in življenje se formira. Zavest in življenje sta neločljiva. Življenje je ustvarjalna sila, ki oblikuje sebi samozadostne oblike, s pomočjo katerih se lahko izraža in je gibalo vseh sprememb in s tem razvoja.

Zavest se v polni meri izraža in odraža kot oblika življenja. Življenje se manifestira v najrazličnejših oblikah in to zato, ker so tudi oblike ali stopnje zavesti zelo različne. Popolnejša kot je zavest, ki se manifestira skozi življenje, popolnejše bo življenje, ki je le odraz te zavesti oziroma njene stopnje razvoja.

Življenje je večno in ni je sile, ki bi ga lahko uničilo. Večnost je stanje izvora in vsega kar je iz njega izšlo. Večnost nima nobenega nasprotja, ki bi pomenilo njeno ogroženost, zato ona preprosto je, kot resnica.

Ko se zavest odtegne iz neke forme, se z njo odtegnejo vse tiste sile, ki formo oživljajo. Vedno umre le oblika, nikoli pa zavest, ki se po odtoku iz samostojne forme lahko priključi neki drugi zavesti in se tako podredi skupni obliki delovanja.

Zavest deluje v svojem območju. Njeno delovanje pa se širi navzgor in prav tako tudi navzdol, v območje delovanja drugačne stopnje zavesti. To prehajanje pa je omogočeno zaradi vrat, ki onemogočajo obstoj hermetično zaprtih območij. Če bi bila območja zavesti hermetično zaprta, vpliv višje zavesti na nižjo ne bi bil možen in tudi obratno.

Simboli kot univerzalna govorica lahko vplivajo na to, da se določena vrata območij odpirajo in prav tako tudi zapirajo, ko je to potrebno. Simboli so sprejemniki za zavest. Simbol čisto določene in povsem ustrezne kvalitete lahko v nekem območju na stežaj odpre vrata za kvalitete zavesti, ki jih v danem območju še ni ali pa jih ni v zadostni meri. Tedaj se energija zavesti z višje ravni spusti na nižjo raven v obliki močne luči in presvetli vso tisto temo ali neosveščeno vsebino, ki je prisotna v območju. Ta luč zavesti, ki ji je simbol omogočil vstop, prečisti območje in s tem vzpostavi pogoje, da se informacije za življenje z višje ravni zasidrajo na tej prečiščeni ravni, ki se tako oplemenitena dvigne za stopnjo višje.

Simbol naj bi v tem območju deloval dalj časa in to zato, da se pogoji višje zavesti povsem utrdijo. Če se to dogaja pri človeku, se mora človek prilagoditi novim energijam zavesti. To prilagajanje sproži pri njem možnosti, da povsem ozavesti to spremembo, ki mu prinese nova spoznanja. Če ta spoznanja sprejme, rečemo, da se je njegova zavest razširila. Nove pogoje pa lahko tudi zavrne in tedaj rečemo, da preboj ni uspel. Uspel pa ni zato, ker njegova stopnja zavesti še ni bila primerno zrela za prehod v nekoliko bolj razširjeno zavest.

BIOPOLJE IN SIMBOLI

Znanstvene temelje za proučevanje simbolov je v prvi polovici prejšnjega stoletja postavil švicarski psiholog Carl G. Jung. Po Jungu je nezaveden del človekove psihe zmožen porajati simbole. V nezavednem delu psihe nastajajo arhetipi. Arhetipi so podedovani vzorci čustvenega in mentalnega vedenja. Simboli pa so vsebine arhetipov, izražene v slikovni obliki.

Jung je ugotovil, da imajo arhetipi izjemen vpliv na posameznika; oblikujejo njegova čustva ter njegov duhovni in etični nazor; vplivajo na njegov odnos do drugih, s tem pa navsezadnje na njegovo usodo v celoti. Vedel je, da so arhetipski simboli v posamezniku razvrščeni po vzorcu celovitosti in da ustrezno razumevanje teh simbolov lahko učinkuje zdravilno.

Kot pionir na tem področju se je vselej zavedal, da obstaja še neizmerno število vprašanj, ki čakajo na obravnavo. Zato njegovi koncepti oblikujejo tako imenovan odprt sistem, ki ne zapira vrat morebitnim novim odkritjem.

Z lastnimi raziskavami pa smo ugotovili, da je mogoče izraziti vsebino vsakega arhetipa s simbolom, narisanim v obliki krivulje. Okrog tega simbola se širi posebno polje, ki ga imenujemo biopolje. Prav tako smo ugotovili, da ti simboli učinkujejo na človeka enako, kot bi učinkovali njihovi arhetipi, pri tem pa ni potrebno, da človek gleda v simbol, niti ni potrebno, da ve zanj. Za učinkovanje simbola zadostuje, da se človek nahaja v njegovem biopolju.

Biopolje je območje živih stvari in ga najdemo povsod v naravi. Najmanjši delec biopolja je resnica. Biopolje okrog telesa pa imenujemo aura.

Minojska kultura, ki je doživela največji razcvet na Kreti, po letu 1550 pred našim štetjem, je že poznala posebne lokacije na zemljišču, kjer ima biopolje zdravilne učinke. Na teh lokacijah so zgradili palače. Ko smo poskušali s simbolom izraziti lastnosti biopolja na teh lokacijah, smo odkrili tridimenzionalne simbole, ki so učinkovitejši od enodimenzionalnih in dvodimenzionalnih. Biopolje teh simbolov pa učinkuje enako kot biopolje na omenjenih lokacijah.    

Jungova predvidevanja, da simboli lahko učinkujejo zdravilno, so se izkazala za popolnoma točna. Za vzpostavitev zdravilnega učinkovanja je potrebno izbrati simbole, ki nevtralizirajo negativne arhetipe. Za osebo, pri kateri recimo prevladuje arhetip kopičenja črnih misli se izbere simbol za optimizem, za človeka z vzorcem, ki temelji na nezaupanju vase, se izbere simbol arhetipa za samozaupanje, za tistega v katerem prevladuje negativni miselni vzorec zatajevanja samega sebe, je potrebno izdelati simbol miselnega vzorca za samospoštovanje itn.

BIOPOLJE IN FIZIKA

Zdi se, da so fiziki, ki raziskujejo teorijo strun že pripeljali evolucijo svojega uma do duhovnih razsežnosti, saj raziskujejo dimenzije, materijo in energijo, ki jih ne moremo več zaznavati z instrumenti, niti ne opazovati s fizičnimi očmi, lahko pa jih zaznavamo z  duhovnimi čutili.

Biopolje predstavlja simetrijo temni energiji, temni snovi in drugim prostorskim dimenzijam iz teorije strun. Simetrija je lastnost fizikalnega sistema, ki se ne spremeni, ko se spreminja sistem. Simetrija je v ozadju zakonov vesolja. Osnovne fizikalne sile v vesolju, elektromagnetna, šibka, močna in gravitacijska so si med seboj v simetriji. Preprost zgled simetrije vidimo ko vrtimo v roki biljardno kroglo – okoli katerekoli osi je videti popolnoma enaka. Princip simetrije uporabljajo fiziki za izračunavanje matematično nepremagljivih težavnosti, zlasti v teoriji strun. Problem se lahko razreši z izračunom simetričnega pojava, ki da isto fiziko, vendar mnogo lažjo matematiko.

Hiter razvoj fizike je pripeljal do neverjetnih spoznanj, ki jih ni več mogoče meriti z instrumenti, zasnovanimi tako, da zaznavajo le materijo v našem vesolju. Newtonovo, Einsteinovo in kvantno fiziko je mogoče meriti, temne snovi in energije pa ne, ker sta narejeni iz materije, ki je ni v našem vesolju, drugih prostorskih dimenzij pa ni mogoče opazovati. Vidimo namreč le prve tri dimenzije, strune pa so tako majhne, da jih ni mogoče zaznati z nobenim pospeševalnikom delcev. S proučevanjem simetrije med biopoljem in sodobno fiziko pa bi lahko proučevali oboje in tako merili neizmerljivo.

Temna snov in temna energija – aura in biopolje

Astronomi so proučevali gibanje zvezd v številnih vrtečih se galaksijah in ugotovili, da bi veliko zvezd moralo odnesti iz galaksije, če bi obstajala le vidna snov. Gravitacija vidne snovi je mnogo premajhna. Podrobna analiza je pokazala, da bi zvezde ostale gravitacijsko vezane, če bi bile galaksije, ki so jih naseljevale, potopljene v velikanski oblak nevidne snovi.

Ta snov se ne nakopiči v zvezde, jih obdaja in ne oddaja svetlobe, zato so jo imenovali temna snov. Izračunali so, da vsebujejo svetle sestavine vesolja, tistega, ki ga vidimo le 5 odstotkov kritične gostote snovi in energije celotnega univerzuma. Naše zvezde so le majcene luči v velikanskem morju temne snovi. S proučevanjem njenih gravitacijskih učinkov so fiziki ugotovili, da pokriva okoli 25 odstotkov kritične gostote vesolja. Vendar  temna snov ni samo okrog galaksij in zvezd, nahaja se tudi okrog planetov in okrog vsake stvari na planetu. Fiziki za zdaj še ne vedo iz česa je temna snov, niti je ne morejo meriti. Da obstaja, so zanesljivo potrdila le opazovanja in izračuni.

Med temno snovjo iz fizike in auro, lahko poiščemo simetrijo. Tudi aura je okrog planetov, zvezd in galaksij, okrog vsake stvari na planetu, tudi okrog našega telesa, ne odbija svetlobe in je ne moremo meriti s fizikalnimi instrumenti. Za auro in temno snov velja, da ne vemo, iz česa je. Vendar temna snov ni aura, je le medij v katerem je aura. Aura je tisto, kar oživlja snov.

Aure pa ni tako težko meriti kakor temne snovi, saj jo lahko merimo z radiestezijsko metodo. Radiestezijska metoda merjenja pa je merjenje z našim duhovnim telesom, s tistim, ki ni narejeno iz običajne snovi, ki odbija svetlobo.

Temne snovi fizikom ni bilo težko pojasniti, ker je vezana na gravitacijski prijem v galaksijah, vendar so opazovanja pokazala, da se celotno vesolje širi in povečuje z velikansko hitrostjo. Ta pojav je zajet v teoriji o inflacijski kozmologiji. Po teoriji o splošni relativnosti prispevata k velikosti gravitacijskega polja poleg mase še energija in pritisk. Če lahko skrajšamo fizikalno razlago: v skupni masi kritične gostote vesolja manjka še 70 odstotkov energije. Tudi te energije, ki so jo poimenovali temna energija, znanstveniki ne morejo meriti niti opazovati in za zdaj še ne vedo iz česa je. V nasprotju s temno snovjo pa se ne ovija okrog vidne materije, temveč je enakomerno razporejena po celotnem vesolju.

Med temno energijo in biopoljem spet lahko poiščemo simetrijo. Biopolje, ki je razpršeno po vsem vesolju je zrcaljenje življenja. Vanj je vključeno prav vse, kar ima moč manifestiranja. Biopolje oživlja temno energijo. Temna energija je medij za biopolje. S proučevanjem biopolja proučujemo življenje. Življenje je zrcalna simetrija biopolja. Bioenergija je energija v biopolju. Tudi bioenergijo lahko merimo z radiestezijsko metodo.

Ko opazujemo 14 milijard let staro vesolje z velikanskimi razsežnostmi v naših treh dimenzijah, mislimo, da vidimo vse, v resnici pa vidimo le 5 odstotkov vse snovi in energije vesolja. Zavedamo pa se le treh prostorskih dimenzij.

Teorija kaosa in generatorji biopolja

Fizik Robert Shaw je okrog leta 1980 začel raziskovati kaotične fizikalne pojave, na primer kapljanje vode iz slabo zatesnjene pipe. Kmalu je ugotovil, da so matematične enačbe, s katerimi bi lahko izračunal, kdaj bo padla posamezna kapljica iz pipe, silno zapletene in skoraj nerešljive. Domislil se je rešitve, ki je pozneje razširila novo področje raziskav v fiziki: meril je čas padca posamezne kaplje in iz tega s poenostavljenimi enačbami dobil zakonitosti, po katerih se je dalo napovedati izide. Zakonitosti, ki jih je z računalniško tehniko narisal v obliki »čudnih atraktorjev«, ki so geometrijski objekti, ni našel v natančnih fizikalnih enačbah, ampak v številčni vrednosti končnega rezultata.

Razvila se je teorija kaosa, ki je danes uporabna v biologiji, medicini, tehniki, ekonomiji, pri napovedovanju vremena, skoraj povsod. Fenomenološki opis kako je mogoče poiskati urejenost v kaosu, so poimenovali »zakon o podobnosti prek meril«. Nekje znotraj kaosa je skrit red v obliki informacije in našli so način, kako priti do nje.

Nekaj podobnega smo odkrili pri razvoju generatorjev biopolja. Z opazovanjem in logičnim sklepanjem smo ugotovili, da učinkujejo predvsem oblike izdelkov, vendar ne katere koli temveč le tiste, ki so povezane s fizikalnimi pojavi. Tako smo izoblikovali pravilo: Generator biopolja dobimo, če izdelamo predmet enake oblike, kot jo ima graf matematične enačbe, ki opisuje fizikalni pojav.

Naredili smo generator, ki je posnemal obliko kristalne rešetke železa, in takega, ki je posnemal obliko vala, ki jo naredi kapljica, ko pade na gladino vode. Učinkovanje teh izdelkov je bilo zadovoljivo, vendar se je pokazalo, da je mogoče izdelati še bolj kakovostne izdelke z uporabo oblik orbital iz kvantne fizike. Najbolj kakovostne generatorje pa smo izdelali, ko smo uporabili grafične slike fizikalnih pojavov, ki opisujejo fiziko na najmanjših razdaljah.

Za izdelavo generatorjev biopolja smo našli zakonitosti v grafični obliki matematičnih enačb, ki opisujejo fizikalne pojave. Torej v geometriji, to pomeni, da generatorji ustvarjajo urejenost v kaosu po zakonu o podobnosti prek meril. Ta zakon predstavlja simetrijo kaosu. Z generatorji biopolja zmanjšujemo neurejenost v biopolju, v jeziku fizike bi rekli, da zmanjšujemo entropijo.

Entropija in biopolje

Pojem entropije so odkrili med industrijsko revolucijo, v drugi polovici 19. stoletja. Entropija je mera količine nereda v fizikalnem sistemu. Lahko se jo izračuna; najprej so jo računali v termodinamiki, nato še v drugih vejah fizike, vendar se je pozneje izraz uveljavil povsod, za opisovanje stopnje nereda v nekem okolju.

Fizika pozna sisteme pri katerih se entropija ne spremeni, vendar je težnja večine fizikalnih sistemov taka, da se razvijajo proti stanjem z višjo entropijo, to je znano kot »drugi zakon termodinamike«. Vendar moramo poudariti, da to ni zakon v konvencionalnem pomenu, kajti sistem lahko preide iz stanja z visoko entropijo v stanje z nižjo entropijo, čeprav je to redko in malo verjetno. Statistične enačbe entropije pa vendarle dopuščajo tudi njeno znižanje.

In kakšno zvezo ima entropija z biopoljem? Kar veliko, bolezen je v bistvu nered ali neurejenost sistema. V jeziku fizike je bolezen visoka stopnja entropije v telesu. Še pred nastankom bolezni se v fizičnem telesu poruši ravnotežje v njegovem biopolju. Ravnotežje v biopolju  telesa pa se ruši zaradi škodljivih sevanj, zaradi človekovih lastnih kaotičnih čustvenih vsebin, strupov v hrani in okolici in podobno.

Škodljiva sevanja, ki nastanejo zaradi elektrosmoga, radioaktivnosti, vodnih tokov in drugo definiramo kot povečanje entropije v biopolju okolice. Prav tako gre za povečanje entropije v auri, ko postane človek agresiven, depresiven, žalosten, ko ga je strah in ko je jezen. Enako se poveča entropija aure z uživanjem energijsko mrtve hrane in vode.

Pri zdravljenju se znižuje entropija v auri. To pa se dogaja kar pogosto, veliko pogosteje, kot predvidevajo statistične enačbe za izračunavanje stopnje entropije. Zaradi simetrije med biopoljem ter temno energijo in materijo, je mogoče dokaj pogosto zniževati entropijo v materiji, če razširimo območje in vanj vključimo še temno energijo in materijo. Narava je ustvarila območja in razmere v katerih je mogoče presegati kaotična stanja.

Teorija strun in biopolje

Fizika se je razvijala od velikega k majhnemu, od vidnega k nevidnemu in od doumljivega k nedoumljivemu. Tak razvoj se zdi povsem logičen, saj je izhajal iz človeka, iz možnosti njegovih zaznav in sposobnosti dojemanja celote.

Newtonova teorija gravitacije je upoštevala le maso telesa in razdaljo, zakoni gibanja pa so temeljili na nespremenljivem prostoru in času. V Einsteinovi teoriji splošne relativnosti je formulacija gravitacije pokazala, da prostor in čas prenašata gravitacijsko silo prek svojega ukrivljanja. V začetku 20. stoletja se je začela razvijati kvantna mehanika, ki upeljuje vrsto zakonitosti vesolja, kot so nedoločenost, kvantno kolebanje ter dualnost val/delec. Predvideva, da so temeljne sestavine narave točkasti delci brez dimenzij.

Vsaka teorija je zadovoljivo pojasnjevala fiziko na svojem področju. Vse lepo in prav, vendar ko so združili enačbe splošne relativnosti in kvantne mehanike, so se te sesule. Kvantna mehanika in splošna relativnost nista bili združljivi! To ni bila samo lepotna napaka, ampak veliko več – ni bilo mogoče združiti v enotni okvir vseh sil: elektromagnetne, šibke, močne in gravitacije.

Osrednji gordijski vozel sodobne teoretične fizike tako razreši teorija strun, najnovejša fizikalna teorija, ki se pojavi šele okoli leta 1984 in je trenutno v razcvetu. Teorija na najgloblji ravni ponudi en sam pojasnjevalni okvir, ki zajema vse sile in vso snov.

Teorija strun je poenotena teorija vesolja, ki domneva, da temeljne sestavine narave niso točkasti delci brez dimenzij, pač pa majcene enodimenzionalne niti, imenovane strune.

Fizika teorije strun je v tako zelo odmaknjena od možnosti zaznavanja naših čutov in instrumentov, da je ni mogoče raziskovati eksperimentalno. Za zdaj je edino orodje, ki ga uporabljajo fiziki pri raziskovanju tega področja le matematika, ki pa je v nekaterih primerih tako težka, da je ne zmorejo niti najboljši matematiki sveta. Toda nerešljivi matematični problemi so postali rešljivi z iskanjem simetrije.

Oblika je v materijo vtisnjena informacija

SLIKA 1 prikazuje snov jabolka, ki je sestavljena iz atomov, ti pa so sestavljeni iz elektronov in kvarkov. Po teoriji strun so vsi delci jabolka pravzaprav majcene zanke nihajočih strun, ki so hkrati tudi informacija za nastajanje delcev. Nihanje strune določa ustvarjanje delcev v atomski zgradbi in tako nastanek materije. Če struna niha na en način, bo nastal elektron, če niha drugače pa kvark. Kako pa bo struna zanihala, pa je odvisno od njene oblike. Oblika je torej v materijo vtisnjena informacija.

Teorija strun prinaša še veliko zelo zanimivih stvari, vendar zasledujemo »zakon o podobnosti prek meril«, zato nas zanimajo povezave med geometrijo strun in geometrijo generatorjev biopolja. Generator biopolja, ki smo ga razvili še preden smo karkoli vedeli o teoriji strun, je narejen iz torusov, med katere so vgrajeni simboli. Torusi so telesa, ki imajo obliko kolesarske zračnice. Ena od petih teorij strun, (2A) pa ima zaprte enodimenzionalne strune v obliki kroga. Ko se teorija 2A z matematično operacijo združi v popolnejšo teorijo M, se te strune razširijo v dvodimenzionalna telesa, v toruse.

Teorija pozna zaprte strune, te so prikazane na sliki 1 in odprte strune, ki imajo dva prosta konca.

SLIKA 1: Temeljna zamisel teorije strun

Obstajajo neverjetne podobnosti med geometrijo teorije strun in njenim pomenom ter geometrijo elementov v generatorju biopolja in pomenom delovanja teh elementov.

Trganje tkanine prostora

Kot je bilo že rečeno, je za zdaj matematika edino orodje fizikov za raziskovanje teorije strun. Matematične enačbe so se izšle, ko so v teorijo vpeljali več dimenzij. Ko pa so hoteli združiti pet prejšnjih teorij strun v en sam okvir, teorijo »M«, so se enačbe izšle šele takrat, ko so upoštevali deset prostorskih dimenzij in eno časovno. Fiziki trdijo, da so vse te prostorske dimenzije realnost. Mi se zavedamo le treh, v katerih je naše vesolje. Druge prostorske dimenzije pa naj bi bile zelo majhne, v velikosti Planckove dolžine, vendar pri fiziku Hawkingu zasledimo mnenje, da so lahko vsaj nekatere zelo velike. Izračunal je, da druge dimenzije nikakor niso iz take materije, kot jo poznamo v našem vesolju.

Fiziki so z enačbami prehodov z obratom izračunali, da je mogoče raztrgati tkanino prostora in tako ustvariti prehode med dimenzijami. Ugotovili so, da se tkanina prostora lahko trga v vseh dimenzijah tudi v našem vesolju in da se to nenehno dogaja, vendar poteka proces zelo počasi. Raztrganina pa ne povzroča katastrofalnih posledic, ker jo takoj obdajo strune in tako zavarujejo prehod.

Na SLIKI 2 so prikazane grafične slike matematičnih enačb, po katerih se računajo začetne faze trganja tkanine prostora po korakih. Vidimo, da ima predel prostora, ki je vključen v trganje obliko osmice. Takšna oblika ni naključna oblika, temveč izhaja iz matematične teorije, po kateri ima ta predel najprej obliko vrtenine s kroglo (to se vidi na levi strani) in ta se nato zoži in v fazi trganja, na desni strani, dobi obliko prostorskega telesa, podobnega osmici.

SLIKA 2: Začetni koraki pri trganju tkanine prostora po ugotovitvah fizike

KODNO JEDRO – VRATA SKOZI DIMENZIJE

Okrog izdelka Izvir se širi energijsko polje, ki ima obliko vrtenine podobne osmici in smo ga poimenovali »kodno jedro«. Oblika in struktura kodnega jedra sta prikazani na SLIKI 3, ki je narisana v pravilnem razmerju. Izdelek se nahaja v sredini najožjega dela osmice, polje pa se širi spodaj in zgoraj ter vedno stoji pokonci, ne glede na položaj plašča za cev.

Okrog predmetov se običajno formirajo energijska polja v obliki krogle šele okrog tistih, ki imajo najčistejša energijska polja se formira kodno jedro. Fiziki so torej potrdili obstoj vrat za prehajanje informacij skozi območja, še več, izračunali so, da imajo prostorsko obliko osmice, podobno kot kodno jedro našega izdelka.

KJ v barvah

SLIKA 3: Dvodimenzionalna slika kodnega jedra, ki ga ima izdelek Izvir.

Arheološke najdbe kažejo, da razvoj duha ni linearen proces. Zavest naše kulture je dosegla dno v srednjem veku, ko so sežigali čarovnice. Nekatere kulture bronaste dobe so bile v svojem razvoju zavesti na višji stopnji od današnje. To dokazujejo stenske risbe v osrednjem delu kraljeve palače v Knososu na Kreti, ki jih prikazujemo na sliki 4.

Slika 4: Nekaj metrov visoke stenske risbe, ki so jih našli v Knososu – minojska kultura, starost okrog 3450 let, dokazujejo visoko duhovno znanje te kulture.

Entropijo v biopolju znižujejo procesi v kodnem jedru. Te procese lahko samo slutimo in nam še niso znani v podrobnosti, povezani pa so z življenjem.

V VODO SE KOPIRAJO INFORMACIJE IZ BIOPOLJA

Vse snovi, ki se nahajajo v tekočem agregatnem stanju kopirajo informacije iz biopolja okolice. Informacije kopirajo v svoje atome in ti spremenijo svoje energijsko stanje v skladu z lastnostmi biopolja. Ko se talina strjuje se njeni kristali oblikujejo natančno tako, da izžarevajo enake informacije kot jih je imelo biopolje oklice. Na tak način se v trdni snovi za vedno usidrajo njeni energijski zapisi. Snov ima potem svojo energijo toliko časa, dokler jo ponovno ne pretalimo.

Različna energijska stanja biopolja, ki so zapisana v snov je mogoče tudi fotografirati pri 500 kratni povečavi. Slike se med seboj zelo razlikujejo, če izberemo popolnoma enake materiale, in jih ulivamo v različnih biopoljih.

Voda je tekoča faza ledu. V njej se informacije stalno spreminjajo, glede na spremembe v biopolju okolice. Voda svojo energijo neprestano uglašuje z energijo iz okolice. To je lahko zelo koristno, če vodo nalijemo v posodo z zdravilnimi zapisi, lahko pa škodljivo, če teče voda pod daljnovodom, po zemljišču s škodljivim sevanjem ali če jo kuhamo na električnem grelniku.

Spreminjanje bioenergijskega stanja vode se lahko izmeri z radiestezijsko metodo. Pri tem se lahko opazi zelo zanimivo zakonitost. Če pride voda na območje z zdravilnim biopoljem, takim, ki ima nizko entropijo, se njena bioenergijska vrednost hitro spremeni, v trenutku. Če pa to vodo postavimo na škodljivo sevanje se njena vrednost tudi spremeni, vendar zelo počasi. Spreminja se nekaj dni. Točno tako ravna tudi človekov bioenergijski sistem. Če pride človek na geomantično točko, ali v čisto polje z nizko entropijo takoj pridobi energijo, v nekaj minutah ali vsaj v nekaj urah. Če pa se človek zadržuje na območju s škodljivim sevanjem prične izgubljati energijo, vendar rabi za to nekaj dni, vendar energijo kasneje spet hitro obnovi. Če pa se nahaja stalno na škodljivem sevanju rabi nekaj let, da to sevanje povzroči zdravstvene težave. Reverzibilni procesi v fiziki potekajo običajno enako dolgo v obe smeri. To kaže na intelekt energijskega sistema človeka in vode.

V naravi najdemo studence s čisto izvirno vodo. Če imamo srečo, da v bližini ni kakšnega onesnaževalca bo voda pitna, vendar ni nujno, da bo imela tudi visok bioenergijski potencial, da bo zdravilna. Voda namreč prevzame energijo od kamnin in mineralov po katerih teče. Če se ti kamni niso formirali v ugodnem biopolju v njih ni takega zapisa in obratno. Če imajo kamni energijo jo bo imela tudi voda v studencu. Voda lahko dobi zdravilno energijo tudi v primeru, če teče skozi območje s čistim pojem, dobila bo energijo tega polja.

Pogosto ima zdravilna voda nizko temperaturo, ki se ne menja, kar govori, da prihaja iz velikih globin. Vse zdravilne vode pa imajo tudi zelo visoko jakost energije, vsaj trikrat večjo od jakosti energije v naši auri. Če bi imeli tako visoko jakost energije v auri sicer ne bi bilo dobro, ker je tudi predoziranje energije škodljivo. Pitje energijsko nabite izvirske vode pa ni škodljivo, ker jo vedno popijemo malo v primerjavi z našo težo. Njen visoki energijski potencial se potem porazdeli po telesu in se tam zniža. Tako narava omogoči, da le pride nekaj energije do organov, ki jo potrebujejo.

Ljudje imamo različne potrebe po energiji, nekateri je potrebujejo več, drugi manj. Tudi naši organi ne potrebujejo vsi enako količino energije, tisti, ki nimajo energijskega ravnotežja jo potrebujejo več. Za zdravljenje bi bilo najbolj idealno, če bi imela ista voda enkrat več in drugič manj energije, oziroma, da bi nekaterim organom oddala več drugim pa manj energije, tako kot bi rabili.

Takšna voda bi bila najbolj zdravilna, ker bi bil njen energijski potencial najbolj optimalno izkoriščen, vendar ali je to mogoče, ali lahko od vode pričakujemo kaj takšnega, saj bi morala imeti intelekt, ki bi sproti zaznaval potrebe posameznega organa? Izkaže se, da je to mogoče. Voda ima res intelekt, lahko sprošča svoj energijski potencial po potrebi. To je čisto naravni proces. V naravi lahko najdemo izvirske vode, ki poleg jakosti uravnavajo še čistost biopolja in lastnosti informacije v njem, vendar imajo take lastnosti samo najboljše vode.

Vse te lastnosti lahko izmerimo z radiestezijsko metodo. Najboljša voda ima najnižjo entropijo, njena struktura omogoča najbolj neoviran prehod informacij med dimenzijami. V strukturi zdravilne vode je najmanj motenj v informacijah. Zdravljenje je v bistvu zmanjševanje motenj v informacijah za formiranje materije v našem primeru za gradnjo zdravih celic. Z našimi raziskavami smo ugotovili, da imajo najbolj zdravilne vode energijsko polje v obliki kodnega jedra. V naravnem izviru, ki ima kodno jedro bomo našli zdravilno vodo s sposobnostjo uravnavanja energijskih lastnosti. Če studenec nima kodnega jedra je njegova voda lahko še vedno zdravilna, vendar nima sposobnosti uravnavanja energijskih lastnosti.

OPIS IN MONTAŽA IZDELKA NA CEV PREMERA 1/2 COLE, S PIPO

Informacije za oblikovanje biopolja so v izdelku Izvir vgrajene že v mikrostrukturi zlitine. Takih zapisov ni mogoče poškodovati, niti spreminjati, v mikrostrukturi kovine pa so shranjeni za vedno. Tako smo dobili plašč za vodovodno cev, ki ima kodno jedro in povečuje bioenergijski potencial vode, ki teče skozi cev, kar naredi v trenutku.

Voda, ki priteče iz pipe ima zelo čisto energijsko polje s sposobnostjo uravnavanja njegovih lastnosti. Ima občutno boljši okus od enake, ki ni prišla skozi ta plašč, v telesu pa svoj biopotencial prilagaja trenutnim potrebam vsakega posameznika, zato učinkuje osvežilno in zdravilno.

Z izdelkom Izvir smo tako obogatili bioenergijske lastnosti pitne vode. Če po navodilih sanitarne inšpekcije voda ni pitna se jo ne sme piti.

Za izdelavo izdelka Izvir smo uporabili medenino, ker je odporna proti koroziji. Tako lahko izdelek instalirate tudi na prostem. Plašč za cev je oblikovana valovito, tako, da se valovi krajšajo proti izhodu. Izdelek je treba montirati tako kot kaže Slika 5.

Montaža Izvira

Slika 5: Način montaže izdelka. Plašč za cev se montira tako, da so pri pipi, pri iztoku vode najkrajši valovi.

Način montaže je enostaven. Izdelek se natakne na vodovodno cev premera pol cole. Voda teče skozi vodovodno cev in ne skozi izdelek. Pri iztoku ima prostor za matico, kamor se privijači pipo z okrasno prirobnico. Dimenzije so prilagojene za montažo standardnih elementov, ki se jih lahko kupi v trgovini z materialom za vodovodne instalacije. Dolžina plašča je 268, premer pa 50 mm.

OPIS IN MONTAŽA IZDELKA NA CEV PREMERA 3/4 COLE, NA HIŠNO INSTALACIJO

Plašč za cev premera ¾ cole je treba montirati na začetek hišne vodovodne napeljave in ne na pipo. Konstruiran je tako, da ima višjo jakost energije kot plašč za montažo s pipo, ker se del energije izgubi pri prehodu skozi vodovod. Tako pride do vodovodnih pip v hiši zdravilna voda z ravno pravšnjo jakostjo energije.

Pri montaži je treba plašč natakniti na cev premera ¾ cole. Pri tem je vseeno iz kakšnega materiala je vodovodna cev. Učinki bodo enaki pri plastičnih in kovinskih ceveh. Izdelek je treba montirati tako, da se lahko prosto premika na cevi. Pri tem se na začetku in na koncu ne sme dotikati ostalih elementov vodovodne instalacije. Na vsaki strani mora biti prostora minimalno en centimeter. Dolžina plašča je 280,3 mm, premer pa je 52 mm.

ZELO VAŽNA JE SMER PRETOKA VODE! PRI MONTAŽI SE IZDELEK OBRNE TAKO, DA TEČE VODA V SMERI PROTI KRAJŠIM VALOVOM, KI SO IZDELANI NA PLAŠČU, tako kot kaže puščica na sliki 6!

SLIKA 6: Puščica kaže obvezno smer pretoka vode po cevi.

NAMEN UPORABE

Izdelka lahko uporabljamo na vrtni pipi ali na začetku hišnega vodovoda, kot kažeta sliki 5 in 6. Primerna sta za stanovanjske hiše in gostinske lokale, kjer se pije veliko pijač z vodo. V njenem okusu se opazi razlika v kakovosti. Prav tako sta primerna za živali, saj tudi one potrebujejo zdravilno vodo, za zdravje in odpornost.

Energijsko kakovost vode izboljšajo tudi naši generatorji biopolja, ki ravno tako regulirajo lastnosti energije v človeški auri, vendar ne v vodi. Generatorji vodi ne dodajo višje jakosti energije, take, kot jo imajo na primer naravni zdravilni izviri. Plašč za cev »Izvir« pa je oblikovan tako, da doda vodi nekajkrat višjo jakost energije kot jo ima energijski sistem telesa, kar poveča učinkovitost.

Ljudje, ki imajo težave s prebavo pa se bodo počutili bolje ob pitju zdravilne vode v primerjavi z običajno. Zdravilna voda pri umivanju energijsko obogati kožo. Če zdravilno vodo prekuhamo izgubi potencial, ga pa ne izgubi, če hladno vodo mešamo z drugimi pijačami.

Izdelka ni mogoče izključiti ali poškodovati njegove energije, na noben način, niti mentalno, niti z magneti ali s kovinskimi predmeti, se ne izključi oziroma njegove funkcije ni mogoče motiti niti v bližini električnih vodnikov. Tudi manjše mehanske poškodbe na motijo njegovega delovanja. Rok delovanja izdelka je neomejen. Odporen je proti koroziji in ga ni treba barvati. Izdelku je vedno priložen še tekst z opisom.

Zadnja sprememba: 16.4.2013